dólgčas -a [u̯g] m (ọ̑) duševno stanje neugodja, nezadovoljstva, osamljenosti zaradi pomanjkanja primernega dela, družbe, zabave: fanta je mučil dolgčas; čutiti, občutiti dolgčas; po nekaj dneh, polnih neznosnega dolgčasa, je končno le lahko odpotoval / v povedno-prislovni rabi, s smiselnim osebkom v dajalniku dolgčas mi je; v mestu mi je bilo zelo dolgčas; med predstavo mu je postalo dolgčas / dolgčas mi je bilo po prijatelju pogrešal sem ga, želel sem si njegove prisotnosti
// vse te neumnosti dela iz dolgčasa dolgega časa
// ekspr. okolje, okoliščine, ki povzročajo takšno stanje: ne mara v hribe, v tisti dolgčas; kaj te je le prineslo v dolgčas tega podeželskega mesteca / tukaj je grozen dolgčas
● pri nas ni nikoli dolgčas zmeraj se kaj zanimivega, zabavnega zgodi; ekspr. v tem kraju ima dolgčas mlade je (zmeraj) dolgočasno, pusto; ekspr. jesti sam krompir in repo je res dolgčas ni prijetno, ni dobro jesti sam krompir in repo; ekspr. pasti, preganjati, prodajati dolgčas dolgočasiti se; ekspr. preganjati dolgčas ukvarjati se s čim, da ne bi bilo dolgčas
Samostojni izpis sestavka
Slovar slovenskega knjižnega jezika
Dostopnost