góltati -am [u̯t] nedov. (ọ́) - 1. nav. ekspr. hitro, hlastno jesti ali piti: bil je zelo lačen, zato je kosilo kar goltal; golta žgance; nenasitno goltati
// ekspr. požirati: kar cele kose mesa golta; grlo ga boli in le s težavo golta slino / plamen je goltal papirje / vsak dan golta tablete za živce uživa, jemlje
● ekspr. goltal jo je z očmi, s pogledi poželjivo jo je ogledoval - 2. ekspr., redko zadrževati, premagovati: goltati gnev, jezo / goltati solze
goltáje: goltaje se je zalival z vinom
goltajóč -a -e: gledal je v goltajoči plamen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.