hruméti -ím nedov. (ẹ́ í) - 1. dajati močne, zamolkle, med seboj pomešane glasove: množica v dvorani je hrumela; v tovarnah hrumijo stroji / v gorah je hrumela nevihta
// ekspr. hrumeč se hitro premikati: gledal je tanke, ki so hrumeli po dolini / hudournik hrumi v soteski; pren. Turki so hrumeli po deželi - 2. ekspr. razvneto, ogorčeno govoriti: velikokrat se spozabi in začne hrumeti; na vsakem zborovanju je hrumel proti reformam / zmeraj hrumi na svoje ljudi kriči, vpije
hrumé zastar.: voz je hrume oddrdral po kamniti poti
hrumèč -éča -e: vlak je hrumeč zapeljal na postajo; hrumeč plaz, slap; hrumeča množica
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 27. 4. 2024.