imeníten -tna -o prid., imenítnejši (ī) - 1. ekspr. ugleden, premožen: imeniten človek; pri njem so kupovali najimenitnejši meščani / njegova nevesta je iz imenitne hiše
- 2. nav. ekspr., s širokim pomenskim obsegom ki ima zaželeno lastnost, kakovost v veliki meri: imeniten avtomobil; imenitna obleka; pripravili so mu imenitno kosilo / pojdi še ti plavat, voda je imenitna / knjiga je pisana v imenitnem jeziku zelo pravilnem, izrazno zelo bogatem
// ekspr. ki v veliki meri izpolnjuje dolžnosti ali delovne zahteve: on je imeniten krojač / imeniten pesnik
// glede na določene zahteve zelo uspešen, učinkovit: napraviti imeniten načrt / imenitna misel - 3. ekspr. ki prinaša velike gmotne koristi: imeniten poklic; dobil je imenitno službo
- 4. knjiž. plemiški, plemenitaški, gosposki: ima imenitne prednike / biti imenitnega rodu / imeniten grof
- 5. zastar. bistven, pomemben, poglaviten: imenitni dogodki iz njegovega življenja; imenitni slovenski pesniki; ta stvar je silno imenitna
imenítno - 1. prislov od imeniten: nalogo je imenitno opravil; imenitno živeti; imenitno oblečena ženska
- 2. v povedni rabi izraža veliko navdušenje nad čim: imenitno bo, če boš dobil to službo / elipt. imenitno, da te spet vidim / kot vzklik «naši so zmagali!» »Imenitno«; sam.: to je nekaj imenitnega; delati se imenitnega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.