izkadíti -ím tudi skadíti -ím dov., izkádil tudi skádil; izkajèn tudi skajèn (ī í) redko pokaditi: izkaditi cigareto / danes je izkadil že nekaj pipizkadíti se tudi skadíti se - 1. prenehati kaditi se: drva so se izkadila; brezoseb. zdaj lahko zapreš okno, se je že izkadilo
- 2. kadeč se priti iz česa: počasi se je dim izkadil skozi špranje; pren., ekspr. mračne misli so se izkadile iz njegove glave
- 3. ekspr., z dajalnikom izraža prenehanje stanja, razpoloženja, kot ga določa samostalnik: jeza se ji je že izkadila; navdušenje se jim bo kmalu izkadilo; pijanost se mu še ni popolnoma izkadila
● ekspr. počakaj, da se mu vino izkadi da se strezni; redko da se mi takoj izkadiš odideš, izgineš
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.