izvóljenec -nca m (ọ́) - 1. redko kdor je izvoljen: volivci in izvoljenci
- 2. nav. mn., nav. ekspr. kdor uživa glede na druge večjo naklonjenost, večje ugodnosti: omogočiti delo vsakomur in ne le izvoljencem
// star. fant, zaročenec: prišla je na ples s svojim izvoljencem
● knjiž., ekspr. razen redkih izvoljencev ni nihče uspel ljudi, oseb; star. biti prištet med izvoljence božje svetnike, blažene; ekspr. on je izvoljenec bogov zelo srečen človek
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 7. 2024.