izziválec -lca [u̯c tudi lc] m (ȃ) - 1. kdor izziva: policija je aretirala izzivalce; spoprijeti, stepsti se z izzivalci / fašistični izzivalci
● ekspr. izzivalec smrti, usode kdor se zaradi velikega poguma, predrznosti izpostavlja veliki nevarnosti - 2. šah., šport. kdor si pridobi pravico tekmovati s svetovnim prvakom za naslov prvaka: v dvoboju za naslov šahovskega svetovnega prvaka vodi izzivalec; v lahki kategoriji se izzivalcu ni posrečilo zmagati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.