jásnost -i ž (á) - 1. lastnost, značilnost jasnega: jasnost neba, gorskih vrhov / jasnost pisave, slike / jasnost pojmov / jasnost dokazov / jasnost izražanja, spisa / v srce sta se mu naselili jasnost in mehkoba / s tako jasnostjo doslej še ni izpraševal
- 2. stanje, ko se kaj razume, dojame, spozna: v tem trenutku ga je obšla popolna jasnost; želeti si jasnosti
● priti do jasnosti glede česa izvedeti, spoznati, kakšno je v resnici - 3. knjiž., redko prisebnost, treznost: dejanje je storil v popolni jasnosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.