junáčiti -im nedov. (á ȃ) knjiž. - 1. delati junaška dejanja: mladi vitez je začel junačiti; šel je junačit po širnem svetu / ekspr. fantje radi junačijo z jezikom
- 2. redko spodbujati, hrabriti: junačil jo je, naj dokonča študije / s klici so junačili utrujeno živino
- 3. ekspr. veseljačiti, popivati: dobil je sina, zdaj pa junači okoli
junáčiti se bahati se z junaštvom, pogumom: kaj se junačiš, prvi boš bežal / naj le pridejo, se je junačil in se tolkel po prsih
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 4. 2024.