kljubováti -újem nedov. (á ȗ) z dajalnikom - 1. namerno drugače delati, kot se želi, zahteva: fant mu kljubuje; spet kljubujeta očetu / kljubovati modi, predpisom / ekspr. ta človek kljubuje vsemu svetu
- 2. ekspr. biti odporen proti čemu: kljubovati prehladu / uspešno kljubuje starosti / stolp še danes kljubuje viharjem
// uspešno upirati se: dolgo so kljubovali sovražniku / kljubovati nevarnosti
kljubováje: tam je stala, kljubovaje morju
kljubujóč -a -e: na obrazu je imel jezen, kljubujoč izraz; prisl.: kljubujoče gledati
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.