končníca -e ž (í) - 1. navadno v zvezi panjska končnica čelna, prednja stran panja, zlasti kranjiča: slikati panjske končnice / originalne, ponarejene panjske končnice; ima bogato zbirko panjskih končnic
- 2. čelna deska postelje: zadel se je ob končnico; izrezljana končnica zibelke / prednja, zadnja končnica / posteljna končnica
- 3. končni, zadnji del besede ali večmestne številke: na spomeniku je od napisa ostala le še končnica imena; izžrebane so bile številke s končnico pet
// lingv. končni, pri pregibanju ali izpeljavi spremenljivi del besede: besede delimo na osnove in končnice
// lingv. del besede, ki izraža sklon, število, spol ali glagolsko osebo: dajalniška končnica; ničta končnica - 4. šah. zadnja faza igre, ko sta na šahovnici poleg kraljev in kmetov samo še po ena ali dve figuri: poučna, zanimiva končnica / trdnjavska končnica v kateri so na šahovnici poleg kraljev in kmetov samo še trdnjave
// v končnici je igral slabo in izgubil
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.