kônčno prisl. (ó) - 1. izraža, da kaj je, se zgodi po vseh dejanjih iste celote: prvi si ti, potem pride on in končno še jaz; grozil je, da bo vsako uro ubil enega, končno pa še sebe
// izraža logični, pričakovani izid dejanja, dogajanja; nazadnje: po dolgem omahovanju se je končno odločil / ekspr. končno smo le dočakali rešitev / v medmetni rabi prišli so. Končno! - 2. ekspr. izraža samoumevnost trditve: fant je končno zadosti star, da se odloči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.