kônec [nəc] predl. (ó) z rodilnikom - 1. za izražanje bližine končne meje v časovni enoti: knjiga bo izšla konec januarja; ta smer se je uveljavila konec preteklega stoletja
- 2. star. za izražanje bližine končne meje v prostoru; na koncu, ob koncu: sedel je na klopi konec parka; konec polja je gozdič / priti do konec drevoreda
- 3. ekspr., navadno v zvezi konec koncev končno, nazadnje: konec koncev se je le odpravil na potovanje / konec koncev tudi on ni brez napak / redko zbirka pesmi je konec koncev le torzo / v medmetni rabi konec koncev, kaj to meni mar
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.