konsekvénca -e ž (ẹ̑) - 1. knjiž. (logična) posledica: to si lahko razlagamo kot konsekvenco njegovih pojmovanj družbenega vprašanja / nav., mn., publ. tako ravnanje ima lahko neprijetne konsekvence
// sklep, zaključek: iz vsega tega sta sledili dve konsekvenci / nav., mn., publ. pisec ni jasno izvajal svojih konsekvenc - 2. publ., v prislovni rabi, v zvezi do skrajne, zadnje konsekvence izraža najvišjo možno stopnjo, mero česa: stvar je razvil do skrajnih konsekvenc; razpresti pesnikove teze do zadnje konsekvence
// v zvezi v skrajni, zadnji konsekvenci poudarja trditev: pisatelj tudi v skrajni konsekvenci ne zanika predmeta; resnica mu je bila v zadnji konsekvenci cilj - 3. knjiž., redko doslednost, načelnost: pravil se je držal z železno konsekvenco
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.