koreníka -e ž (í) - 1. bot. podolgovato, odebeljeno podzemeljsko steblo nekaterih rastlin: v zemlji ima koreniko; iz korenike so pognale številne korenine; korenika praproti, preslice
- 2. ekspr., redko osnova, temelj: njegova zavest se je izoblikovala iz istih teženj in korenik
// začetek, izvor: njen mir ima svoje korenike v preteklih dogodkih - 3. ekspr. krepek, trden človek: je prava kmečka korenika
● ekspr., redko iztrebiti kaj do zadnje korenike popolnoma, čisto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 17. 7. 2024.