- 1. nav. ekspr. ki zadeva bistvo, temelj česa: to pomeni korenit preobrat; prišlo je do korenite spremembe / zatekli so se h korenitim ukrepom / v razpravljanju je bil zelo korenit
- 2. zastar. odločen, trden, neustrašen: to so bili koreniti ljudje
- koreníto prisl.: korenito so se spremenili