kòv kôva in kóv -a m (ȍ ó; ọ̑) - 1. knjiž. kovanje: kov jekla / dati v kov
// num. vtisnjen znak, podoba (na novcu): opremiti s kovom / enostranski, dvostranski kov - 2. nav. rod. ed., star. vrsta, sorta: sin je čisto drugega, drugačnega kova kot oče; ljudje istega kova si ne morejo nasprotovati; ni bila takega kova, da bi tvegala / umetniki manjšega kova
● naš oče je človek starega kova v vsem se drži ustaljenih navad iz prejšnjih časov
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.