kôzel -zla [əu̯] m (ó) - 1. kozji samec: kozel se pase; ovni in kozli; smrdi kot kozel zelo, močno
- 2. slabš. neumen, neresen človek: kaj bi s tem kozlom; kozel neumni
// objesten, pohoten moški: stari kozel ji ne da miru - 3. sprednji, dvignjeni sedež na nekaterih vozovih, zlasti kočiji: sedeti na kozlu; kozel za kočijaža
- 4. redko lesena naprava, navadno s štirimi nogami, na kateri se žaga, teše, oblikuje; koza: desko položiti na kozla
- 5. žarg., rel. član samostanskega reda, ki ni duhovnik; brat: patri in kozli so že zbrani v kapeli
● ekspr. vzdihovali so nad napakami in iskali grešnega kozla osebo, ki bi jo obdolžili krivde zanje; pog., ekspr. streljati kozle delati velike napake, neumnosti
♦ agr. kozolec brez strehe za sušenje detelje in trave; koza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 10. 7. 2024.