lájati -am nedov. (ȃ) - 1. oglašati se s kratkimi, odsekanimi glasovi: pes laja; divje, rezko lajati / lisjak, srnjak laja; v daljavi so lajali šakali
// s predlogom z lajanjem izražati nejevoljo nad prisotnostjo koga: čuvaj laja na vsakega tujca / pes laja v luno
● preg. pes, ki laja, ne grize človek, ki veliko govori ali grozi, ne naredi hudega - 2. slabš. govoriti z ostrim, zadirčnim glasom: ne zna povedati mirno, samo laja; poberi se iz hiše, je lajal; knjiž. vodja taborišča je lajal svoje ukaze
// s predlogom surovo, zadirčno govoriti s kom: lajati drug na drugega, v drugega; neprestano laja na nas
// nizko govoriti, pripovedovati: pusti ga, naj laja, kar hoče; Edino hlapci cvilijo ponižno kakor psi in lajajo, da nas je malo (Kajuh) - 3. ekspr. dajati lajanju podobne glasove: minometi, strojnice lajajo
- 4. preh., nar. zmerjati: Ne lajaj me, če nisem kriv (I. Pregelj)
- 5. pesn., s prislovnim določilom biti, obstajati v zelo neprijetni, grozljivi obliki: zunaj laja decembrski mraz; tišina je lajala nad prepadi
lajáje: lajaje kazati zobe
lajajóč -a -e: pes je lajajoč planil proti prišlecu; lajajoči psi; lajajoči kašelj zelo glasen in suh
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.