ljúbljenec -nca m (ū) - 1. s prilastkom kdor uživa posebno naklonjenost koga: najmlajši sin je očetov ljubljenec; bil je vesel družabnik in ljubljenec deklet; biti ljubljenec vse družine; ta igralec je ljubljenec občinstva
- 2. ekspr. ljubljen človek: ded pripoveduje zgodbe svojim ljubljencem vnučkom / zastar. dekle je ponosno na svojega ljubljenca fanta
// kar je komu ljubo, drago sploh: otroku se ptički smilijo, zato pridno krmi svoje ljubljence
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.