lôpniti -em dov. (ó ȏ) - 1. ekspr. udariti, navadno s čim ploskim: lopniti konja po hrbtu; prijateljsko je lopnil znanca po rami; lopniti s knjigo po glavi; lopniti se z dlanjo po prsih
// udariti sploh: molči, sicer te lopnem; pren. na sestanku so lopnili tudi po njem - 2. ekspr. plosko pasti: lopniti na tla; lopnil je v sneg
- 3. žarg., šol. ne izdelati v šoli, pri izpitu; pasti: že spet je lopnil
● ekspr., redko ušla je od doma, je lopnil hitro rekel; ekspr. nekje so lopnila vrata se glasno zaprla; ekspr., redko kar takole lopne v hišo nepričakovano pride
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 31. 5. 2024.