máhniti -em, in mahníti in máhniti -em dov. (á ȃ; ī á ȃ) - 1. napraviti gib, navadno z roko: leno mahniti / vol kdaj pa kdaj mahne z repom / mahniti z mokrim klobukom / ekspr., z oslabljenim pomenom še trikrat mahni s koso, pa bo vse pokošeno
// napraviti gib z roko za izrazitev česa, navadno pozdrava: nič ni rekel, le mahnil je v slovo / mahnil mu je, naj odide
● ekspr. na vse to je mahnil z roko izraža nezanimanje, omalovaževanje, zavračanje - 2. ekspr. udariti: mahnil ga je s palico; mahniti po hrbtu; jezno je mahnil po volu; pren. če je le mogel, je v govoru mahnil po meni
- 3. pog., ekspr., navadno v zvezi z jo iti, oditi: mahnil jo je v mesto; ko bom lačen, jo bom mahnil domov; kar peš bom mahnil v mesto
máhnjen -a -o - 1. deležnik od mahniti: vsak človek je mahnjen s kako slabostjo
- 2. pog., ekspr. čudaški, neumen: zdi se mu (malo) mahnjen / kaj si mahnjen
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 18. 7. 2024.