meritóren -rna -o prid. (ọ̑) knjiž. - 1. bistven, odločilen: za marsikoga še zmerom meritorno mnenje o njem je izrekel že Cankar / meritorno sodbo prepuščamo bralcem končno
// tehten, vreden upoštevanja: izšla je meritorna študija / meritoren poznavalec atomske energije - 2. dejanski, stvaren: formalno in meritorno ugotavljanje resničnega stanja
♦ jur. meritorna odločba, sodba odločba, sodba, s katero se odloči o bistvu, utemeljenosti tožbe, obtožbe
meritórno prisl.: meritorno odločajo samo vodstva posameznih strank; meritorno poseči v razpravo
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 6. 2024.