metálec -lca [lc in u̯c] m (ȃ) - 1. kdor kaj meče: dober metalec kamna zadene cilj / v cirkusu nastopa tudi metalec nožev
- 2. šport. športnik, ki goji mete: metalec diska, kladiva
- 3. voj., v zvezi metalec min orožje za izstreljevanje min pod strmim kotom na cilj v zaklonu; minometalec: obstreljevali so jih z metalci min in topovi
// v zvezi metalec plamenov, ognja orožje, ki pod pritiskom brizga gorečo snov: pri napadu so uporabili tudi metalce plamenov - 4. v starem in srednjem veku vojaška naprava za metanje kamenja, goreče smole: metalce so postavili nedaleč od obzidja / metalec kamnov, smole
- 5. zastar., v zvezi metalec luči, svetlobe žaromet: v svetilniku se je prižgal metalec luči
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.