nabòj -ôja m (ȍ ó) - 1. s smodnikom napolnjen, navadno kovinski tulec z vžigalno kapico in kroglo: vložiti naboj v puško; revolverski, strojnični, topovski naboj; naboj s šibrami; pas z naboji / naboj se vžge / naboj za otroške pištole
● ekspr. borili so se do zadnjega naboja dokler so imeli strelivo; do smrti - 2. v zvezi eksplozivni naboj eksploziv, ki se pri rušenju polaga v minske vrtine ali komore: aktivirati, vžgati eksplozivni naboj z vžigalno vrvico / dinamitni, ekrazitni naboj
- 3. elektr., v zvezi električni naboj množina elektrine na naelektrenem telesu: istoimenski, nasprotnoimenski električni naboji; negativni, pozitivni električni naboj
♦ fiz. elementarni naboj najmanjši (negativni ali pozitivni) naboj v naravi; lov. naboj je gluh se pri sproženju ne vžge; voj. ostri s kovinsko, slepi naboj s plastično ali leseno kroglo; šolski naboj brez smodnika in vžigalne kapice
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.