nabúhel -hla -o [əu̯] prid. (ú) - 1. ki ima navzgor, navzven ukrivljeno obliko: čebulni listi so spodaj nabuhli; nabuhlo jadro / ekspr. nabuhli nevihtni oblaki
// redko zabuhel: od vodenice je ves nabuhel; njen obraz je postal nabuhel / nabuhlo telo utopljenca - 2. nav. ekspr. ki ima, vsebuje (zelo) veliko, navadno okrasnih, za vsebino nepomembnih prvin: nabuhel slog; njegove besede so bile nabuhle in celo neresnične; prim. nabuhniti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.