napeljáva -e ž (ȃ) - 1. načrtna namestitev žic, cevi, naprav za določeno delovanje, zlasti v stavbah: končati napeljavo; napeljava centralne kurjave, klimatskih naprav, telefona
♦ elektr. dvovodna napeljava ki je iz dveh vodov
// navadno s prilastkom sistem žic, cevi, naprav za določeno delovanje, zlasti v stavbah: napeljava v tej hiši je že zastarela / cevna, kabelska napeljava; električna, plinska, telefonska, vodovodna napeljava; kanalizacijska, toplovodna napeljava / podzemna, stropna napeljava - 2. glagolnik od napeljati 3: to je bila zavestna napeljava v zmoto
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.