nèdotáknjen -a -o prid. (ȅ-á) nav. ekspr. - 1. ohranjen v prvotnem stanju: nedotaknjen sneg / nedotaknjena narava, zemlja
// navadno v povedni rabi ki je ostal v nespremenjenem položaju ali obliki: časopis je ležal nedotaknjen pred vrati; postelja je ostala nedotaknjena - 2. ki mu od prvotnega obsega (še) nič ne manjka: ena od skrinj je še polna in nedotaknjena / kosilo je pustil nedotaknjeno na mizi
// ki ni poškodovan; cel: hiše so vse porušene, most pa je ostal nedotaknjen
● knjiž. nedotaknjen značaj čist; knjiž. nedotaknjeno dekle nedolžno
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.