nèmogòč tudi nèmogóč -óča -e prid. (ȅ-ȍ ȅ-ọ́; ȅ-ọ̄ ȅ-ọ́) - 1. ki ni mogoč: tu je dvom nemogoč; v tistih krajih je življenje skoraj nemogoče / doseči hoče nemogoče cilje; ponovna izdaja knjige je nemogoča; vrnitev je zdaj nemogoča
- 2. ekspr. ki zaradi svojega vedenja, ravnanja vzbuja nenaklonjenost, odpor: biti nemogoč mož in oče; ta človek je nemogoč; imeti nemogočo ženo
- 3. ekspr., s širokim pomenskim obsegom slab, neprimeren: ima nemogoč plašč / to je nemogoč izraz; njegovi prevodi so nemogoči; vozil sem po nemogočih cestah / imeti nemogočo pokojnino zelo nizko
● ekspr. na vse mogoče in nemogoče načine se je trudil, da bi ga pridobil za svoj načrt zelo; ekspr. v tej obleki je nemogoča ta obleka ji ne pristoji
nèmogóče - 1. prislov od nemogoč: nemogoče se obleči, vesti / v povedni rabi temu človeku ni nič nemogoče
- 2. v povedni rabi, z nedoločnikom izraža nemožnost
- a) uresničitve: v takih razmerah je bilo nemogoče delati; nemogoče mi je priti
- b) da se s predmetom kaj godi, zgodi: nalogo je nemogoče bolje napisati; nemogoče je to stvar dobro urediti
- 3. v medmetni rabi izraža
- a) odločno zanikanje: boš prišel jutri? Nemogoče
- b) presenečenje, začudenje: za knjigo je dobil prvo nagrado. Nemogoče; sam.: nemogoče se mu je zdaj zdelo mogoče; to je nekaj nemogočega
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.