obèt -éta m (ȅ ẹ́) - 1. obljuba: verjeti obetom; izpolniti obete; ponavljati obete predhodnikov / ostalo je le pri obetih
- 2. nav. ekspr. kar ima take lastnosti, značilnosti, zaradi katerih se pričakuje kaj pozitivnega, ugodnega: mladi skakalec je največji obet jugoslovanskega skakalnega športa; o pesniku so pisali kot o velikem obetu za prihodnost lirike / na koncertu je izpolnil vse obete pričakovanja
- 3. publ., s prilastkom možnost, upanje: imajo najboljše obete za uspešen zaključek sezone; obeti za ozdravitev so minimalni
- 4. zastar. dar, zlasti žgalni: darovati bogovom obete; podajali so mu obete, da bi jih položil na ogenj
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 25. 7. 2024.