običáj -a m (ȃ) - 1. nav. mn., navadno s prilastkom kar se v ustaljeni obliki ponavlja (iz roda v rod) ob določeni človekovi dejavnosti, dogajanju: običaji izginjajo, obstajajo, se ohranijo; ekspr. običaji izumrejo, živijo; popisovati stare običaje / ljudski, splavarski, ženitovanjski, žetveni običaji; običaji pri pokopavanju
- 2. navada: prilagoditi se hišnim običajem / moralni običaji pravila, norme
// poznati poslovne običaje / kršiti prometne običaje / pri nas je običaj, da govorimo o tem odkrito; pozdravil je mimoidočega, kakor je na kmetih običaj / šel sem v hribe, čeprav to ni moj običaj; ni njegov običaj, da se brani
♦ jur. pravni običaj pri katerem se je zaradi ustaljene rabe uveljavilo pravno prepričanje o njegovi obveznosti
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 21. 7. 2024.