obiskoválec -lca [u̯c] m (ȃ) - 1. kdor hodi, prihaja h komu zaradi prijateljskih, družabnih stikov: znebiti se nadležnega obiskovalca; biti vljuden z obiskovalci
- 2. kdor opravlja kako pot z določenim namenom: obiskovalci knjižnice, muzeja, parka / obiskovalci planinskih koč
// kdor se udeleži kake predstave, prireditve: obiskovalci gledaliških predstav, razstav / obiskovalci tečaja angleškega jezika / knjiga obiskovalcev v katero se podpišejo obiskovalci
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 23. 5. 2024.