oblikóvnost -i ž (ọ̄) - 1. značilnost česa oblikovno določenega, urejenega: poudarjali so idejnost umetnosti, zanemarjali pa oblikovnost / ta skladatelj šele išče nove oblikovnosti / publ. življenje obraza je skušal prenesti v poudarjeno oblikovnost likovnost
- 2. značilnost snovi, da se da oblikovati: material je izbiral glede na vzdržljivost in oblikovnost
- 3. redko oblikovitost, oblikovanost: v oblikovnosti tal je vidno delovanje nekdanjega ledenika
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 28. 5. 2024.