oblòk tudi oblók -óka m (ȍ ọ́; ọ̑) - 1. star. obok: za kamnitim oblokom se je pokazalo stopnišče / pričakal jih je pod oblokom vrat
● star. nad njim se je razprostiral modri oblok nebo - 2. biol. hrustančast ali koščen del ogrodja čeljusti, opore za jezik, škrg, navadno pri ribah: čeljustni, škržni obloki; podjezični oblok
- 3. elektr., v zvezi električni oblok električni tok v obliki svetlobnega in toplotnega loka med konicama oglenih ali kovinskih elektrod: varjenje z električnim oblokom
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 4. 6. 2024.