odklòn -ôna m (ȍ ó) - 1. odmik od normalnega, pravega: otrokov duševni odklon; obravnavati idejni odklon / v povesti se kaže avtorjev odklon od realizma odmik; prišlo je do odklona od tradicije
- 2. odmik na nepritrjenem delu od določene točke: odklon magnetne igle; odklon kazalca v levo
- 3. fiz. pojav, da se spremeni smer gibanja ali širjenja valovanja zaradi zunanjega vpliva: odklon curka delcev; odklon svetlobe
♦ šport. odklon upogib telesa v pasu v stran; žel. voziti v odklon v spremenjeno smer
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 7. 2024.