okrájek -jka m (ȃ) - 1. knjiž., navadno s prilastkom rob, obrobje: okrajek gozda / ovce na okrajku črede so se vznemirile / za okrajki hribov leži mesto / razvleči testo in obrezati debele okrajke
// redko rob, konec: nasloniti komolec na okrajek naslonjala / potegniti okrajke plašča k sebi - 2. redko nezoran, travnat del med njivami; meja: pustiti voz na okrajku
- 3. nav. mn., knjiž., redko krajevec, krajec: klobuk s širokimi okrajki
// del pokrivala, ki se da zavihati; naušnik: potegniti si okrajke kape na ušesa - 4. knjiž., redko obroba, obšitek: nosili so suknje z rdečimi, širokimi okrajki
● star. med kosi kruha v košarici je izbral okrajek krajec; knjiž. obrezal je liste in okrajke pometel obrezke; zastar. napisati opombe na okrajek rob; knjiž. golobi so sedali na okrajke stavbe poličke, nadzidke; redko zabiti odprtino z okrajki krajniki
♦ alp. ozek prečni pomol v steni; anat. končni del dolge cevaste kosti; epifiza
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 9. 7. 2024.