otróčji -a -e prid. (ọ́) - 1. navadno v povedni rabi po govorjenju, miselnosti ali ravnanju podoben otroku: mlada je še in precej otročja / otrok je za svoja leta še otročji ni tak, kot se za njegovo starost pričakuje; ekspr. tako gledanje se nam zdi otročje nezrelo, neresno
- 2. star. otroški: spomini na otročja leta / otročji čevlji; otročje igrače
otróčje prisl.: bil je otročje vesel; to je otročje lahko narediti; po otročje govoriti; sam.: ekspr. gre mu na otročje postaja otročji
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 3. 6. 2024.