ožíg -a m (ȋ) - 1. knjiž. majhen, droben del goreče snovi, navadno lesa; ogorek: veter je raznašal ožige; iz ožigov se je kadilo
- 2. glagolnik od ožgati: na koži se vidijo posledice ožiga / zavarovati rastline pred sončnim ožigom / na tleh pred pečjo je precej ožigov ožganin
- 3. agr. bolezen, pri kateri se oboleli deli rastline posušijo ali odmrejo: liste je napadel ožig; škropiti proti ožigu / rdeči ožig glivična bolezen vinske trte, ki se kaže v rdečih pegah na listih
- 4. vet. mesto na določenem delu telesa s stalno drugače obarvano dlako: doberman ima črno ali rjavo dlako z rdečkastimi ali svetlo rjavimi ožigi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 6. 6. 2024.