pečát -a m (ȃ) - 1. uradni znak z imenom organa, organizacije, določenim besedilom kot dokaz pristnosti, verodostojnosti listine, akta: dati, odtisniti pečat; preklicati, spremeniti pečat; potrditi pogodbo s pečatom; okrogel pečat; pečat z grbom; prostor za pečat / v nekaterih državah varuh državnega pečata
// znak, odtisnjen- a) v vosku kot znak verodostojnosti: poškodovati, prelomiti pečat / dvostranski pečat
- b) na pošiljki, predmetu kot dokaz nedotaknjenosti zapore: zapreti pošiljko s pečatom; pečat na vratih je cel
// priprava z gumijastim, kovinskim negativom takega znaka, navadno okrogle oblike: izdelovati pečate; hranjenje pečata; seznam pečatov; pečat in blazinica
- 2. ed., publ., s prilastkom značilnosti, posebnosti: dati romanu pečat dobe; življenje v mestih nosi evropski pečat; vtisniti delu osebni pečat / z oslabljenim pomenom: nikoli več se ne bo rešil tega sramotnega pečata; vse jim je zaupal pod pečatom molčečnosti
● star. bal se je pečata s sodnije dopisa, sodnega sklepa; ekspr. to je zanj knjiga s sedmimi pečati nedoumljiva stvar; velika skrivnost
♦ bot. salomonov pečat rastlina s koreniko in z visečimi cevastimi cveti, Polygonatum
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.