planíti in plániti -em, tudi plániti -em dov. (ī á ȃ; á ȃ) - 1. nenadoma, zelo hitro
- a) priti, oditi: planiti iz hiše; planiti skozi vrata, v sobo / otroci so planili v vodo / v jurišu planiti med hiše / ekspr.: solze so ji planile iz oči, v oči zajokala je; vlak je planil v predor zelo hitro zapeljal
// planiti v beg, tek začeti bežati, teči; pren. v sobo so planili glasovi; odprl je vrata in iz kuhinje je planila luč - b) se približati: planila je k očetu; planiti k oknu; planila sta drug proti drugemu
- c) vstati: planiti iz postelje; planili so pokonci in zbežali / planiti na noge
- 2. ekspr., navadno v zvezi planiti v jok, smeh nenadoma glasno zajokati ali zasmejati se: ko ga je zagledala, je planila v jok; planil je v krohot, smeh
- 3. ekspr., s predlogom napasti: ko se je prikazal izza hiše, so planili po njem; planil je nanj kot lev, ris
// ostro, grobo, žaljivo nastopiti proti komu: kritiki so planili po njem - 4. ekspr. nenadoma močno zagoreti: ko je zapihal veter, je ogenj planil; brezoseb. iz tleče žerjavice je planilo
- 5. ekspr. s silo se zadeti ob kaj: nenadoma je planil vanj veter / stopil je iz teme in vanj je planila močna sončna svetloba / v nosnice mu je planil vonj po trohnobi
- 6. ekspr., v zvezi s po začeti hlastno jemati, si prisvajati: planiti po plenu, zlatu / po očetovi smrti so otroci planili po posestvu / planiti po jedi in pijači začeti hlastno, obilno jesti, piti
// bralci so kar planili po znanstveni fantastiki zelo so jo brali
● ekspr. tega nisem jaz naredil, je planil hitro rekel; ekspr. kri, rdečica ji je planila v obraz zelo je zardela; ekspr. med ljudi je planila novica med ljudmi se je razvedelo; ekspr. kar planilo je iz njega silovito, brez pridržkov je izrazil svoja čustva, svoje razpoloženje; ekspr. planila mu je okrog vratu navdušeno ga je objela; ekspr. planil je ob žalitvi razburil, razjezil se je
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 7. 2024.