pohitéti -ím dov., pohítel (ẹ́ í) - 1. hitro iti, oditi: pohitela je domov; pohiteti nazaj, za kom; pohiteli so po zdravnika; mimo sosedove hiše je zelo pohitel
// ekspr. iti sploh: v Beograd bo pohitel z letalom; pohiteli so mu čestitat; pren. njegova misel je večkrat pohitela v rojstni kraj - 2. hitro narediti, opraviti kaj: pohiti, se že mudi; delavci so pohiteli, da so še isti dan končali; pohiteti z delom, z odgovorom; z nedoločnikom pohiteti narediti nalogo
● ekspr. vsi sošolci hodijo plesat, je pohitel fant hitro rekel, povedal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 5. 2024.