pokoríti1 -ím dov., pokóril (ī í) s silo narediti, da je kdo- a) politično odvisen: pokoril je sosednje narode / dežele, mesta, ki so jih pokorili Rimljani / pokoriti z orožjem
- b) podrejen, odvisen sploh: njega je le s težavo pokoril; pokoriti upornike; pren. človekova želja, da bi pokoril naravo
pokoríti se z dajalnikom upoštevati voljo, zahteve koga: pokoriti se staršem / sklepu, ukazu so se morali vsi pokoriti
pokorjèn -êna -o: pokorjene pokrajine
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 29. 6. 2024.