pólbóg -á [u̯b] m, mn. pólbogóvi; im., tož. dv. pólbogóva in pólbogá (ọ̑-ọ̑) - 1. mitol. bitje, ki ima človeške in božanske lastnosti: pragozdni Indijanci so raziskovalce imeli za polbogove; bogovi in polbogovi / polbog Prometej heroj
- 2. ekspr. človek, ki ima
- a) izredne sposobnosti, uspehe: življenje tega vojskovodje je življenje polboga / zgodovina je tega pisatelja naredila za polboga
- b) precejšnjo veljavo: politični bogovi in polbogovi mislijo drugače
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 11. 5. 2024.