poletéti -ím dov., polêtel (ẹ́ í) - 1. začeti leteti: ptič je skušal poleteti / pilot je vključil motorje in letalo je poletelo vzletelo
// lastovke so že poletele iz gnezda odletele
// ekspr. jadrnica je poletela od obale hitro odplula
// knjiž. steči, pohiteti: po prstih je poletel k materi - 2. s prislovnim določilom z letenjem opraviti določeno pot: poleteti v Beograd; vesoljska ladja je dvakrat poletela okrog lune / smučar je poletel okoli sto metrov
● ekspr. od vrat je poletel klic: živel predsednik se je zaslišal
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 7. 2024.