polnokŕven -vna -o [u̯n] prid. (ŕ r̄) - 1. ekspr. zdrav, rdečeličen: krepko, polnokrvno dete; bledoličen in polnokrven
- 2. ekspr. poln življenjskih moči, strasti: dela tega pisatelja so izraz polnokrvne osebnosti
- 3. publ. prepričljiv, verjeten, živ: polnokrvni opisi narave / umetniško polnokrven realizem
- 4. ekspr. ki ima značilne lastnosti v veliki meri: biti polnokrven glasbenik; polnokrven romantik / redko polnokrven meščan pravi, pristen
♦ vet. polnokrvni konj konj angleške ali arabske pasme ali njun križanec
polnokŕvno prisl.: v romanu je pisatelj polnokrvno prikazal čas vojne
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 19. 5. 2024.