ponôsen -sna -o prid., ponôsnejši (ó ō) - 1. ki ima občutek velike etične, moralne vrednosti: zelo ponosen človek / ponosen narod
// nav. ekspr. ki vsebuje, izraža tak občutek: pogledal nas je s ponosnim pogledom; njena ponosna hoja / na ponosnem čelu se je kazala skrb / to nam je povedal s ponosno odkritosrčnostjo - 2. v povedni rabi, v zvezi z na zelo zadovoljen zaradi pozitivnih lastnosti
- a) samega sebe: če sem se spomnil na svoje ravnanje, sem bil ponosen nase / ponosen na svojo hrabrost, uspehe / ponosna je na svoje lepe lase / lahko smo ponosni na svojo preteklost / delavci so ponosni na svojo tovarno / ekspr. biti ponosen na svojo angleščino znanje angleškega jezika
- b) koga drugega: biti ponosen na sina
- 3. ekspr. mogočen, veličasten: nad nami se pne ponosni lok mostu; pred seboj je zagledal ponosne vrhove gor
ponôsno prisl.: ponosno hoditi; ponosno nam je predstavila sina odličnjaka; ponosno se je trkal na prsi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 8. 6. 2024.