poslúšen -šna -o prid., poslúšnejši (ú ū) - 1. ki (rad) uboga; ubogljiv: poslušen otrok; bila je pridna in poslušna
- 2. navadno z dajalnikom pokoren: biti poslušen staršem / kdor ni bil poslušen, je bil odpuščen / star. knez je bil poslušen bizantinskemu cesarju podrejen
// star. zvest, vdan: vaša najposlušnejša služabnica / poslušen priklon vdan, ponižen
● ekspr. noge mu niso več poslušne ne more več hoditi; slabš. bili so poslušno orodje v njihovih rokah ravnali, delali so po njihovih zahtevah neglede na pravilnost, poštenost
♦ lov. pes je poslušen pozoren na tistega, ki ga kliče, mu ukazuje
poslúšno prisl.: poslušno oditi
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 22. 7. 2024.