posréči in po sréči prisl. (ẹ́) - 1. navadno v zvezi z iti, izteči se izraža zaželen, zadovoljiv izid, rezultat kakega dejanja, poteka: če bo šlo posreči, bomo kmalu doma / po vrnitvi iz tujine mu ni šlo več vse posreči ni bil več uspešen v svojem prizadevanju, ravnanju
// upam, da se bo to, kar nameravaš, izteklo posreči posrečilo - 2. zastar. k sreči, na srečo: hiša posreči ni bila daleč; posreči ga ni udaril z ostrim robom / posreči je naletel na znanca, ki ga ni videl že več let po naključju, slučajno; prim. sreča
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 13. 7. 2024.