posvetíti -ím dov., posvéti; posvétil (ī í) - 1. izraziti čustveni odnos
- a) z vsebino lastnega umetniškega, navadno literarnega dela: posvetil ji je pesem / roman je posvetil revoluciji / delo je posvetil spominu padlih
- b) z zapisom v lastnem umetniškem, znanstvenem delu: knjigo je posvetil materi / zbirko je posvetil takoj pod naslovom jo opremil s posvetilom
// predstaviti v besedilu, knjigi: prvo poglavje je posvetil preprečevanju bolezni / problemu šolstva je v knjigi posvetil posebno mesto
- 2. nav. ekspr. narediti, da je kdo deležen česa: ves čas je posvetil otrokom; vse svoje moči je posvetil študiju / časopisi so posvetili dogodku veliko pozornost veliko se je pisalo o dogodku
// z oslabljenim pomenom, navadno z glagolskim samostalnikom izraža dejanje, kot ga določa samostalnik: posvetil mu je veliko skrbi; vse življenje je posvetil raziskovanju; takemu delu se ni mogel posvetiti / posvetil se je filozofiji - 3. rel. z obredom določiti svetnika za zaščitnika: kapelo so posvetili istemu svetniku kot cerkev
// z obredom, pri katerem se uporablja krizma, določiti- a) koga za cerkveno službo: posvetiti duhovnika
- b) kaj za cerkveno rabo: posvetiti cerkev / posvetiti hostijo
● knjiž. samo njega je posvetil v svojo skrivnost mu jo razkril, zaupal
posvečèn -êna -o: posvečeni duhovniki; materi posvečena knjiga; akademija je posvečena stoletnici pesnikovega rojstva
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 12. 7. 2024.