pozábljati -am nedov. (á) - 1. (večkrat) ne imeti aktivno v zavesti: pozabljati imena, letnice; pozabljaš, da nisi sam; sproti pozablja, kaj govori
// zaradi tega prihajati v položaj, ko določena stvar ostane na prejšnjem mestu: pozabljati denarnico doma; rad pozablja dežnike
// prenehavati znati, vedeti kaj: pozabljati tuji jezik; hitro pozabljati naučeno snov; šege in navade se pozabljajo - 2. navadno z nedoločnikom izraža, da osebek dejanja ne uresničuje, ker mu potrebnost uresničevanja ne prihaja v zavest: pozablja kupiti knjigo; pozabljati vrniti denar, se zahvaliti
- 3. prenehavati spominjati se česa, misliti na kaj: pozabljati ljubezen, razočaranje; pozabljati na obljubo / pozabljati na bolečino, grožnjo; ekspr. pozabljati na ves svet / ljudje so ga že pozabljali; počasi je pozabljal nanjo
// ekspr. oproščati, odpuščati: vse mu pozablja, kar ji prizadeva - 4. prenehavati misliti na koga, skrbeti za koga: nadrejeni so nanj pozabljali; pozabljati starše, na starše, zastar. staršev / pozabljati samega sebe, nase biti nesebičen
pozabljajóč -a -e: zahajal je v gostilno, pozabljajoč na ženo in otroke doma
Slovar slovenskega knjižnega jezika, www.fran.si, dostop 14. 5. 2024.